Glasovi svetov

Prostozidarstvo ni na dobrem glasu. Kako bi vendar bilo, ko pa, karikirano rečeno, nobena teorija zarote, ki da kaj nase, ne more brez podžiganja občutkov nelagodja, strahu in celo paranoje, usmerjenih zoper prostozidarje. Pogosto sta jim namreč pripisana malodane vsemogočna neformalna družbena moč in vpliv. Tako so, na primer, že ob koncu 18. stoletja bratovščino krivili za izbruh francoske revolucije. Masoni naj bi, kot hitijo zatrjevati njihovi nasprotniki, tudi imeli prste vmes, kadarkoli so se v Evropi v zadnjih dveh stoletjih na novo risale meje. Toda trezno historiografsko raziskovanje pokaže, da prostozidarji po vsem svetu vendarle nimajo enotnih političnih prepričanj oziroma svetovnonazorskih stališč, kar bi sicer pričakovali od članov organizacije, ki bi resnično hotela voditi ves svet. Povedno je namreč, da sta bila člana prostozidarskih lož tako leta 1973 ubiti čilski socialistični predsednik Salvador Allende kakor tedanji ameriški republikanski zunanji minister Henry Kissinger, moža, skratka, ki se prav gotovo nista strinjala o skoraj ničemer. Kaj torej dejansko povezuje ljudi, ki se včlanijo v prostozidarske lože? Kaj skušajo s svojo včlanitvijo pravzaprav doseči? In kolikšna je dejanska družbena moč prostozidarske bratovščine? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofonom smo gostili dr. Matevža Koširja, zgodovinarja, vodjo Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov pri Arhivu Republike Slovenije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Prostozidarstvo ni na dobrem glasu. Kako bi vendar bilo, ko pa, karikirano rečeno, nobena teorija zarote, ki da kaj nase, ne more brez podžiganja občutkov nelagodja, strahu in celo paranoje, usmerjenih zoper prostozidarje. Pogosto sta jim namreč pripisana malodane vsemogočna neformalna družbena moč in vpliv. Tako so, na primer, že ob koncu 18. stoletja bratovščino krivili za izbruh francoske revolucije. Masoni naj bi, kot hitijo zatrjevati njihovi nasprotniki, tudi imeli prste vmes, kadarkoli so se v Evropi v zadnjih dveh stoletjih na novo risale meje. Toda trezno historiografsko raziskovanje pokaže, da prostozidarji po vsem svetu vendarle nimajo enotnih političnih prepričanj oziroma svetovnonazorskih stališč, kar bi sicer pričakovali od članov organizacije, ki bi resnično hotela voditi ves svet. Povedno je namreč, da sta bila člana prostozidarskih lož tako leta 1973 ubiti čilski socialistični predsednik Salvador Allende kakor tedanji ameriški republikanski zunanji minister Henry Kissinger, moža, skratka, ki se prav gotovo nista strinjala o skoraj ničemer. Kaj torej dejansko povezuje ljudi, ki se včlanijo v prostozidarske lože? Kaj skušajo s svojo včlanitvijo pravzaprav doseči? In kolikšna je dejanska družbena moč prostozidarske bratovščine? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofonom smo gostili dr. Matevža Koširja, zgodovinarja, vodjo Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov pri Arhivu Republike Slovenije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Konec druge svetovne vojne je Evropa dočakala politično razdeljena za kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod, na obeh straneh železne zavese pa so se oblasti soočale z uničeno infrastrukturo, nedelujočim gospodarstvom in milijoni ljudi, ki so se na pogorišču svetovnega spopada znašli na robu preživetja. Kako so vlade, soočene s temi izzivi, uravnale gospodarsko politiko in kam je Evropejce nasploh in Slovence posebej vse to pripeljalo, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar Žarko Lazarević, oddajo pa je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Konec druge svetovne vojne je Evropa dočakala politično razdeljena za kapitalistični Zahod in komunistični Vzhod, na obeh straneh železne zavese pa so se oblasti soočale z uničeno infrastrukturo, nedelujočim gospodarstvom in milijoni ljudi, ki so se na pogorišču svetovnega spopada znašli na robu preživetja. Kako so vlade, soočene s temi izzivi, uravnale gospodarsko politiko in kam je Evropejce nasploh in Slovence posebej vse to pripeljalo, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar Žarko Lazarević, oddajo pa je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

V prvi polovici dvajsetega stoletja so se za srca in razum Evropejcev spopadli trije veliki politično-ideološki sistemi – liberalna meščanska demokracija, fašizem in komunizem. V tem kontekstu je bilo slej ko prej ključnega pomena vprašanje, kako bodo nosilci teh tekmujočih usmeritev uravnali ekonomsko življenje v travmatiziranih evropskih družbah, ki so se opotekale po dvojni katastrofi prve svetovne vojne in velike recesije, ki sta med letoma 1914 in 1929 uničili optimistično vero devetnajstega stoletja v nezaustavljivi napredek človeške civilizacije ter milijone ljudi pognali v prerano smrt, invalidnost, brezposelnost in bedo. Z drugimi besedami: ne razumeti gospodarske zgodovine stare celine v dvajsetem stoletju pomeni ne razumeti evropske zgodovine v dvajsetem stoletju nasploh. O tem kako so obrestne mere, stopnje brezposelnosti in domači bruto družbeni proizvodi pomagali krojiti usodo stare celine do konca druge svetovne vojne, smo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar dr. Žarko Lazarević. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

V prvi polovici dvajsetega stoletja so se za srca in razum Evropejcev spopadli trije veliki politično-ideološki sistemi – liberalna meščanska demokracija, fašizem in komunizem. V tem kontekstu je bilo slej ko prej ključnega pomena vprašanje, kako bodo nosilci teh tekmujočih usmeritev uravnali ekonomsko življenje v travmatiziranih evropskih družbah, ki so se opotekale po dvojni katastrofi prve svetovne vojne in velike recesije, ki sta med letoma 1914 in 1929 uničili optimistično vero devetnajstega stoletja v nezaustavljivi napredek človeške civilizacije ter milijone ljudi pognali v prerano smrt, invalidnost, brezposelnost in bedo. Z drugimi besedami: ne razumeti gospodarske zgodovine stare celine v dvajsetem stoletju pomeni ne razumeti evropske zgodovine v dvajsetem stoletju nasploh. O tem kako so obrestne mere, stopnje brezposelnosti in domači bruto družbeni proizvodi pomagali krojiti usodo stare celine do konca druge svetovne vojne, smo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred mikrofonom je bil zgodovinar dr. Žarko Lazarević. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Letos mineva petsto let odkar si je Thomas More zamislil Utopijo. V deželo, ki je ni, kot nam razodeva njeno grško ime, je More leta 1515 umestil alternativni družbeni red. Ideje, ki jih je predstavil s pomočjo svoje izmišljene dežele, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. V Utopiji tako denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu smo danes dediči njegove utopične vizije, saj je močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. Po drugi strani pa se zdi, da današnji čas utopijam ni najbolj naklonjen, saj so se številni utopični projekti 20. stoletja končali v totalitarizmih in Utopija ter utopične ideje so se znašle na slabem glasu. Toda Utopija predvsem ni enoznačna knjiga in v tem se skriva njena moč. Kombinacija fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju. O Utopiji in njeni petstoletni dediščini bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov s filozofinjo prof.dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Foto: Hans Holbein ml., Wikipedia, cc

Letos mineva petsto let odkar si je Thomas More zamislil Utopijo. V deželo, ki je ni, kot nam razodeva njeno grško ime, je More leta 1515 umestil alternativni družbeni red. Ideje, ki jih je predstavil s pomočjo svoje izmišljene dežele, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. V Utopiji tako denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu smo danes dediči njegove utopične vizije, saj je močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. Po drugi strani pa se zdi, da današnji čas utopijam ni najbolj naklonjen, saj so se številni utopični projekti 20. stoletja končali v totalitarizmih in Utopija ter utopične ideje so se znašle na slabem glasu. Toda Utopija predvsem ni enoznačna knjiga in v tem se skriva njena moč. Kombinacija fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju. O Utopiji in njeni petstoletni dediščini bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov s filozofinjo prof.dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Foto: Hans Holbein ml., Wikipedia, cc

V torek, 14. julija je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Oddajo Glasovi svetov je pripravila Nina Slaček. V torek je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Foto:Nasa

V torek, 14. julija je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Oddajo Glasovi svetov je pripravila Nina Slaček. V torek je Pluton, nekdanji deveti planet našega osončja, dobil prvega obiskovalca z Zemlje. Sonda Nova obzorja se mu je približala na zgolj 12 500 km in ves dan intenzivno zbirala podatke o tem oddaljenem svetu. Zgodovinski obisk tako zaključuje prvo veliko obdobje raziskovanja našega osončja, znanstveniki pa pričakujejo, da bodo prek Plutona in njegovih lun izvedeli tudi marsikaj o nastanku osončja. Preden pa bodo zbrane podatke lahko preučili, bodo pretekli še meseci, tudi zato ker prek takih razdalj potujejo podatki izredno počasi. Toda pričakovanja so velika. O tem, kaj vse lahko razkrije tak bežen obisk Plutona, smo se pred velikim srečanjem s pritlikavim planetom pogovarjali z astronomoma prof. dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko in dr. Primožem Kajdičem z Instituta za geofiziko na Mehiški nacionalni univerzi. Foto:Nasa

V iskanju odgovorov o smislu in pomenu življenja vedno več ljudi spregovori tudi o svojih obsmrtnih in posmrtnih doživetjih. »To, eno in edino zemeljsko življenje, ni vse, kar življenje oziroma vesolje premore,« je zapisal dr. Eben Alexander – nevrokirurg, ki se je zaradi nenadne bolezni znašel v globoki komi. Vse, kar je v tem času videl in doživel zunaj svojega telesa, je spremenilo njegov pogled na življenje in smrt. Vrsto let smo priča dokumentarnim oddajam, v katerih predstavljajo njegove poglede, Alexandrove knjige pa so prevedene tudi v slovenski jezik. Kaj je bistvo fenomena Eben Alexander, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov razmišljali s specialistko paliativne medicine Urško Lunder in specialistom nevrologom Zvezdanom Pirtoškom. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Nicole Quevillon/ Flickr, cc

V iskanju odgovorov o smislu in pomenu življenja vedno več ljudi spregovori tudi o svojih obsmrtnih in posmrtnih doživetjih. »To, eno in edino zemeljsko življenje, ni vse, kar življenje oziroma vesolje premore,« je zapisal dr. Eben Alexander – nevrokirurg, ki se je zaradi nenadne bolezni znašel v globoki komi. Vse, kar je v tem času videl in doživel zunaj svojega telesa, je spremenilo njegov pogled na življenje in smrt. Vrsto let smo priča dokumentarnim oddajam, v katerih predstavljajo njegove poglede, Alexandrove knjige pa so prevedene tudi v slovenski jezik. Kaj je bistvo fenomena Eben Alexander, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov razmišljali s specialistko paliativne medicine Urško Lunder in specialistom nevrologom Zvezdanom Pirtoškom. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Nicole Quevillon/ Flickr, cc

Najnovejše znanstvene raziskave potrjujejo, da smo stopili v šesto obdobje velikega izumiranja. To pomeni, da rastlinske in živalske vrste izumirajo tudi do stokrat hitreje kot v vmesnih obdobjih. Kljub nadvse skrb zbujajočim napovedim, kaj to pomeni za človeka, se do opozoril vedemo, kot da nas niti najmanj ne zadevajo. Med drugim se celo zdi, da bomo prav na hitro zapravili tudi sredstva, ki nam omogočajo spremljanje sprememb v okolju in ki so jih zbirali rodovi raziskovalcev. Zbirke naravoslovnih muzejev po svetu in pri nas namreč naglo propadajo. S tem izgubljamo edini arhiv, posvečen okolju, ki se hitro spreminja. O tej problematiki se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Borisom Kryštufkom iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Thomas Quine/Flickr, CC

Najnovejše znanstvene raziskave potrjujejo, da smo stopili v šesto obdobje velikega izumiranja. To pomeni, da rastlinske in živalske vrste izumirajo tudi do stokrat hitreje kot v vmesnih obdobjih. Kljub nadvse skrb zbujajočim napovedim, kaj to pomeni za človeka, se do opozoril vedemo, kot da nas niti najmanj ne zadevajo. Med drugim se celo zdi, da bomo prav na hitro zapravili tudi sredstva, ki nam omogočajo spremljanje sprememb v okolju in ki so jih zbirali rodovi raziskovalcev. Zbirke naravoslovnih muzejev po svetu in pri nas namreč naglo propadajo. S tem izgubljamo edini arhiv, posvečen okolju, ki se hitro spreminja. O tej problematiki se bomo v tokratnih Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Borisom Kryštufkom iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Foto: Thomas Quine/Flickr, CC

Kaj se je pravzaprav dogajalo na Slovenskem med drugo svetovno vojno? Kaj so v imenu prihodnosti slovenskega naroda, v imenu ljubezni do domovine, v imenu temeljnih človečanskih idealov med leti 1941 in 1945 storili partizani in kaj domobranci? To so vprašanja, ki tudi sedemdeset let pozneje pomembno razgibavajo javno debato pri nas. In čeprav so se v tem kontekstu k besedi priglasili številni, od samih udeležencev svetovne vojne in državljanskega spopada, prek nekaterih naših najuglednejših javnih intelektualcev do več tisoč anonimnih komentatorjev na spletnih forumih, vendarle ni videti, da bi se bili v dobrega četrt stoletja, kolikor se o tej problematiki pogovarjamo brez cenzure, vsi skupaj kam premaknili. Kaj lahko se celo zazdi, da se po vseh izrečenih besedah in po vsem prelitem črnilu Slovenci pravzaprav razumemo slabše, kakor smo se na samem začetku te diskusije. Zato se menda lahko vprašamo, kaj pravzaprav storiti s to travmo, da ne bo več zastrupljala naše sedanjosti, da ne bo več paralizirala naše pripravljenosti za soočenje s prihodnostjo, vse to pa, seveda, tako, da ne bi obenem bili nespoštljivi do vseh tistih, ki so med vojno in po njej izgubili svoja življenja? – To vprašanje smo ob sedemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne pretresali v Studiu ob 17ih na Prvem programu Radia Slovenija, no, na dan, ko praznujemo slovensko osamosvojitev, pa smo tej debati ponovno prisluhnili še na Arsu, v kontekstu oddaje Glasovi svetov. Zagatno problematiko so nam na nov način pomagali osvetliti mlajši ljudje, mlajši intelektualci, ki so od bržčas najbolj travmatičnega obdobja naše zgodovine oddaljeni kaki dve generaciji in torej o slovenski izkušnji druge svetovne vojne lahko govorijo brez pretirane jeze ali vneme. Pred mikrofonom smo tako gostili esejista in novinarja, Matica Kocijančiča, pa filozofa, Gregorja Modra, pesnico, literarno kritičarko in publicistko, Katjo Perat, ter doktorja Roka Svetliča, raziskovalca na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru.