Glasovi svetov

Štirje doktorji znanosti, štirje strokovnjaki: Tanja Čufer, Irena Oblak, Peter Černelč in Srdjan Novaković. Govorili bodo o pomembnem napredku pri zdravljenju rakavih obolenj s sodobnimi biološkimi zdravili in novimi postopki. Z imunoterapijo in tarčnimi zdravili vedno bolj uspešno obvladujemo pljučni rak; z natančnim obsevanjem smo kos tumorskemu tkivu in metastazam v glavi; akutno limfoblastno levkemijo bomo v prihodnje zdravili z obetavno novo terapijo; imunski sistem bolnikov pa bomo oborožili s tumorskimi cepivi. Štiri vzpodbudne zgodbe, ki jih bomo pred letošnjim tednom boja proti raku predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Ed Uthman / Flickr, cc Na fotografiji je obarvan ploščatocelični rak pljuč.

Ker je slovenska nacionalna država še mlada, si radi predstavljamo, da je takšna tudi naša izkušnja s strankarstvom, volitvami, parlamentarizmom in demokracijo. Toda ta vtis, ta zgodovinski spomin ni nujno pravilen. Volilna pravica je bila sicer dolgo močno omejena – v tem smislu so bili ključni dejavniki ne le spol, ampak tudi stan, izobrazba in premoženje –, toda kakih deset odstotkov naših prednikov je bilo v rajnki Avstriji prvič povabljenih na volitve že sredi devetnajstega stoletja, v času marčne revolucije in pomladi narodov. Potem se je – ne, seveda, brez zatikanja – volilna pravica zlagoma širila, dokler se leta 1907 na volišča niso smeli odpraviti vsi polnoletni moški v avstrijski polovici Habsburške monarhije. In čeprav so bile v dvajsetem stoletju politične razmere pri nas pogosto nenaklonjene klasičnemu, voljenemu in pluralnemu parlamentarizmu, smo Slovenci kar pogosto in prizadevno odhajali na volitve. Ko se zdaj oziramo na te vaje iz množične politične participacije, se nam lahko zdi, da niso vselej dosegale zadovoljivih demokratičnih standardov. Toda – ali so zadeve tako videli tudi Slovenci nekdanjih dni? Kakšen odnos so pravzaprav imeli do volitev in strank, do poslancev in njihovega dela, kje so se informirali o dogajanjih v parlamentih, skupščinah in državnih zborih? Kolikšna je, ne nazadnje, dejansko bila realna politična moč teh voljenih ustanov? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore so nam pomagali iskati trije zgodovinarji, ki so se znanstveno posvečali prav raziskovanju volitev in parlamentarizma v slovenski zgodovini: dr. Bojan Balkovec, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Jure Gašparič in dr. Marko Zajc, oba raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Ker je slovenska nacionalna država še mlada, si radi predstavljamo, da je takšna tudi naša izkušnja s strankarstvom, volitvami, parlamentarizmom in demokracijo. Toda ta vtis, ta zgodovinski spomin ni nujno pravilen. Volilna pravica je bila sicer dolgo močno omejena – v tem smislu so bili ključni dejavniki ne le spol, ampak tudi stan, izobrazba in premoženje –, toda kakih deset odstotkov naših prednikov je bilo v rajnki Avstriji prvič povabljenih na volitve že sredi devetnajstega stoletja, v času marčne revolucije in pomladi narodov. Potem se je – ne, seveda, brez zatikanja – volilna pravica zlagoma širila, dokler se leta 1907 na volišča niso smeli odpraviti vsi polnoletni moški v avstrijski polovici Habsburške monarhije. In čeprav so bile v dvajsetem stoletju politične razmere pri nas pogosto nenaklonjene klasičnemu, voljenemu in pluralnemu parlamentarizmu, smo Slovenci kar pogosto in prizadevno odhajali na volitve. Ko se zdaj oziramo na te vaje iz množične politične participacije, se nam lahko zdi, da niso vselej dosegale zadovoljivih demokratičnih standardov. Toda – ali so zadeve tako videli tudi Slovenci nekdanjih dni? Kakšen odnos so pravzaprav imeli do volitev in strank, do poslancev in njihovega dela, kje so se informirali o dogajanjih v parlamentih, skupščinah in državnih zborih? Kolikšna je, ne nazadnje, dejansko bila realna politična moč teh voljenih ustanov? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore so nam pomagali iskati trije zgodovinarji, ki so se znanstveno posvečali prav raziskovanju volitev in parlamentarizma v slovenski zgodovini: dr. Bojan Balkovec, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Jure Gašparič in dr. Marko Zajc, oba raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

V tokratni oddaji bomo pozornost usmerili k digitalnim domorodcem, najmlajšim, ki so jim digitalne tehnologije nekaj povsem vsakdanjega, saj so z njimi obkroženi že od rojstva. Kako pa jih uporabljajo in kakšen vpliv imajo na njihova vsakdanja življenja? Kakšne so nevarnosti in kaj skrbi starše? Odgovore na ta vprašanja so iskali raziskovalci evropskega projekta Mahni otroci in digitalne tehnologije. Vodja slovenskega dela raziskave dr. Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede pravi, da so otroci stari do osem let navdušeni nad tehnologijami, vendar jih z veseljem zamenjajo za igro s sovrstniki ali starši. Z dr. Bojano Lobe se je pogovarjala Urška Henigman. Foto: Yoshitomo Oda

V tokratni oddaji bomo pozornost usmerili k digitalnim domorodcem, najmlajšim, ki so jim digitalne tehnologije nekaj povsem vsakdanjega, saj so z njimi obkroženi že od rojstva. Kako pa jih uporabljajo in kakšen vpliv imajo na njihova vsakdanja življenja? Kakšne so nevarnosti in kaj skrbi starše? Odgovore na ta vprašanja so iskali raziskovalci evropskega projekta Mahni otroci in digitalne tehnologije. Vodja slovenskega dela raziskave dr. Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede pravi, da so otroci stari do osem let navdušeni nad tehnologijami, vendar jih z veseljem zamenjajo za igro s sovrstniki ali starši. Z dr. Bojano Lobe se je pogovarjala Urška Henigman. Foto: Yoshitomo Oda

V sodobnem svetu že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Gre za izredne zgostitve v naseljenosti, ki v zgodovini nimajo vzporednice. Konkretno govorimo o več kot štirih milijardah mestnega prebivalstva. Največja eksplozija urbanizacije se odvija v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. Ta izredna koncentracija ljudi tako po eni strani prinaša skorajda nerešljive infrastrukturne težave, po drugi strani se urbanisti z izzivi spopadajo tudi z načrtovanjem tako imenovanih pametnih mest. Kako se v teh pogojih mesta spreminjajo in kaj obetajo načrti bolj trajnostno zasnovanih mest prihodnosti, smo preverili s sociologom dr. Matjažem Uršičem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Nasa Earth Observatory, CC

V sodobnem svetu že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Gre za izredne zgostitve v naseljenosti, ki v zgodovini nimajo vzporednice. Konkretno govorimo o več kot štirih milijardah mestnega prebivalstva. Največja eksplozija urbanizacije se odvija v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. Ta izredna koncentracija ljudi tako po eni strani prinaša skorajda nerešljive infrastrukturne težave, po drugi strani se urbanisti z izzivi spopadajo tudi z načrtovanjem tako imenovanih pametnih mest. Kako se v teh pogojih mesta spreminjajo in kaj obetajo načrti bolj trajnostno zasnovanih mest prihodnosti, smo preverili s sociologom dr. Matjažem Uršičem s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto: Nasa Earth Observatory, CC

Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Ko sta Diderot in d'Alembert sredi 18. stoletja pisala znamenito Enciklopedijo, zbir vsega znanja, ki ga je o svetu imel tedanji zahodni človek, sta pod geslom »Japonska« menda zapisala samo, da gre za otočje, ki leži vzhodno od Kitajske. No, dve stoletji in pol pozneje je naše vedenje o deželi vzhajajočega sonca bistveno bogatejše. Še več; mnogi elementi japonske kulture in umetnosti so postali sestavni, organski del globalne kulture. Dandanes tako povsod igramo sudoku, gojimo bonsaje in pišemo haikuje, japonski filmi in stripi so tudi priljubljeni na vseh šestih celinah, visoko zmogljiva, futuristično oblikovana tehnologija, ki nastaja v raziskovalnih inštitutih ter industrijskih parkih od juga Kjušuja do severa Hokaida, pa pogosto določa, kako si predstavljamo družbo, ki šele prihaja. Velja pa, seveda, tudi obratno; Japonci so od nas prevzeli kopico tehnoloških inovacij, družbenih institucij ter plodnih umetnostnih spodbud in jih inkorporirali v svoje življenje. Vsemu temu navkljub pa večino zahodnih obiskovalcev – o tem se po svoje lahko poučimo tudi v izvrstnem filmu Sofie Coppola, Izgubljeno s prevodom – Japonska še vedno močno preseneča: dežela je namreč videti nenavadna, drugačna, tuja. Kako neki je to mogoče? Kako lahko kultura, ki jo po 150 letih intenzivnih stikov pravzaprav zelo dobro poznamo, zbuja občutke ireduktibilne nedomačnosti? So nemara razlike med kulturami nepremostljive ali pa je posredi kaj drugega? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Gost pred našim mikrofonom je bil japonolog in sociolog kulture, dr. Luka Culiberg. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars se tokrat pogovarjamo s slovenskimi raziskovalci iz obmejnega prostora Avstrije in Italije. Rdeča nit je "Znanstveno-raziskovalna dejavnost med lokalnim in univerzalnim". Sodelujejo dr.Zaira Vidau (SLORI) iz Trsta, dr.Gorazd Bajc, Odsek za zgodovino in etnografijo SŠK iz Trsta, mag.Martina Piko Rustia, vodja SNI Urban Jarnik iz Celovca in prof.dr.Valentin Sima, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca. Pridružila pa sta se jim dr.Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC-SAZU in dr.Mitja Žagar, raziskovalec iz INV iz Ljubljane.

V skupni oddaji Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars se tokrat pogovarjamo s slovenskimi raziskovalci iz obmejnega prostora Avstrije in Italije. Rdeča nit je "Znanstveno-raziskovalna dejavnost med lokalnim in univerzalnim". Sodelujejo dr.Zaira Vidau (SLORI) iz Trsta, dr.Gorazd Bajc, Odsek za zgodovino in etnografijo SŠK iz Trsta, mag.Martina Piko Rustia, vodja SNI Urban Jarnik iz Celovca in prof.dr.Valentin Sima, vodja Slovenskega znanstvenega inštituta iz Celovca. Pridružila pa sta se jim dr.Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC-SAZU in dr.Mitja Žagar, raziskovalec iz INV iz Ljubljane.

V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi okoli 7 odstotkov otrok – kar je približno 1.400 novorojenčkov. Prav lani se je rodila najmanjša in najmlajša novorojenčica, deklica Erin, ki je nasvet prijokala kar 17 tednov prezgodaj in ob rojstvu tehtala 370 g in merila 24 cm in pol. Rojstvo nedonošenčka pri starših in drugih družinskih članih povzroči občutek strahu in nemoči, izpostavlja dr. Lilijana Kornhauser Cerar iz ljubljanske porodnišnice. Njegovo telo in organi namreč še niso zreli. Prezgodaj rojeni otroci se na Oddelku za intenzivno zdravljenje v inkubatorjih borijo za življenje. Dr. Tatjana Robič z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa je raziskala, kako prezgodnje rojstvo vpliva na njihov kasnejši telesni in duševni razvoj. Z obema strokovnjakinjama se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjal Iztok Konc. Flickr: Kqedquest/ Flickr, cc

V Sloveniji se vsako leto prezgodaj rodi okoli 7 odstotkov otrok – kar je približno 1.400 novorojenčkov. Prav lani se je rodila najmanjša in najmlajša novorojenčica, deklica Erin, ki je nasvet prijokala kar 17 tednov prezgodaj in ob rojstvu tehtala 370 g in merila 24 cm in pol. Rojstvo nedonošenčka pri starših in drugih družinskih članih povzroči občutek strahu in nemoči, izpostavlja dr. Lilijana Kornhauser Cerar iz ljubljanske porodnišnice. Njegovo telo in organi namreč še niso zreli. Prezgodaj rojeni otroci se na Oddelku za intenzivno zdravljenje v inkubatorjih borijo za življenje. Dr. Tatjana Robič z Biotehniške fakultete v Ljubljani pa je raziskala, kako prezgodnje rojstvo vpliva na njihov kasnejši telesni in duševni razvoj. Z obema strokovnjakinjama se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjal Iztok Konc. Flickr: Kqedquest/ Flickr, cc

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno besedilo, ki govori o srednjeveški zgodovini vzhodnoslovanskega prostora. Najbrž nič kaj presenetljivo, se na preteklost, popisano v tej kroniki, danes sklicujejo tako ruski kakor beloruski in ukrajinski nacionalisti in si jo skušajo prisvojiti za potrebe današnjega geopolitičnega trenutka. V tej luči se z vso ostrino postavlja vprašanje, ali je Kijevska Rusija, najstarejša vzhodnoslovanska državna tvorba, katere nastanek popisuje prav Pripoved o minulih letih, pravzaprav predhodnica Rusije ali Ukrajine. Toda kronisti, ki so v 12. stoletju pisali Pripoved o minulih letih, si seveda niso belil las s takimi vprašanji. Zanimale so jih čisto druge stvari. Kaj torej izvemo o preteklosti prostora med Karpati in Volgo, med Črnim in Baltskim morjem, če je ne beremo skozi nacionalistično izkrivljena očala? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnih Glasovih svetov. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, Aljaž Glaser, ki je Pripoved o minulih letih prevedel v slovenščino, in zgodovinar Simon Malmemvall, ki je slovenski izdaji te kronike pripisal spremno študijo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Pripoved o minulih letih je najstarejše ohranjeno besedilo, ki govori o srednjeveški zgodovini vzhodnoslovanskega prostora. Najbrž nič kaj presenetljivo, se na preteklost, popisano v tej kroniki, danes sklicujejo tako ruski kakor beloruski in ukrajinski nacionalisti in si jo skušajo prisvojiti za potrebe današnjega geopolitičnega trenutka. V tej luči se z vso ostrino postavlja vprašanje, ali je Kijevska Rusija, najstarejša vzhodnoslovanska državna tvorba, katere nastanek popisuje prav Pripoved o minulih letih, pravzaprav predhodnica Rusije ali Ukrajine. Toda kronisti, ki so v 12. stoletju pisali Pripoved o minulih letih, si seveda niso belil las s takimi vprašanji. Zanimale so jih čisto druge stvari. Kaj torej izvemo o preteklosti prostora med Karpati in Volgo, med Črnim in Baltskim morjem, če je ne beremo skozi nacionalistično izkrivljena očala? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnih Glasovih svetov. Gostje pred mikrofonom so bili dr. Blaž Podlesnik, predavatelj na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, Aljaž Glaser, ki je Pripoved o minulih letih prevedel v slovenščino, in zgodovinar Simon Malmemvall, ki je slovenski izdaji te kronike pripisal spremno študijo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.