Glasovi svetov

Krščanstvo po tradiciji delimo na dve veliki veji – na zahodno in vzhodno. Toda s krovnim pojmom »vzhodno krščanstvo« navsezadnje označujemo precej raznorodne cerkve, med katerimi obstajajo občutne razlike. Sem namreč prištevamo vse tiste krščanske denominacije, ki so vzniknile in se dobršen del svoje zgodovine razvijale neodvisno od Rima, papeštva in latinskega katolicizma. Kar, drugače rečeno, Vzhodne Cerkve povezuje, je pogosto golo geografsko dejstvo, da so se pač razvijale na območjih vzhodno od Rima – v vzhodnem Sredozemlju, na primer, pa v vzhodni Evropi, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji ter v vzhodni podsaharski Afriki. A če pogledamo nekoliko podrobneje, lahko vidimo, da so po doktrinarni plati nekatere vzhodne cerkve pravzaprav veliko bližje, bolj sorodne zahodnemu krščanstvu kakor pa drugim vzhodnim denominacijam. Če namreč asirsko krščanstvo ne priznava že efeškega ekumenskega koncila iz leta 431, armenska, sirska in koptska cerkev pa zavračajo sklepe kalcedonskega koncila iz leta 451, so danes najštevilčnejše in najvplivnejše predstavnice vzhodnega krščanstva, pravoslavne cerkve, zagovornice doktrin, potrjenih na obeh omenjenih cerkvenih zborih. Natanko v tem smislu tudi ni razlik med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem. In vendar se že vse od leta 1054 in velikega razkola med rimskim in carigrajskim škofom osredotočamo predvsem na razlike med obema tradicijama, na razlike, zaradi katerih pravoslavje navsezadnje tudi prištevamo k vzhodnemu krščanstvu. No, ena bolj očitnih je vsekakor ta, da pravoslavje ni ne nadnacionalno ne centralizirano, da torej ne obstaja pravoslavni papež, ampak ga nadomešča več patriarhov (med njimi so posebej pomembni carigrajski, aleksandrijski, antiohijski, jeruzalemski, ruski, srbski, bolgarski, romunski in gruzijski), katerih avtoriteta v verskih in upravnih zadevah je bolj ali manj enakovredna. Posledično pa danes poznamo celo kopico pravoslavnih cerkva, organiziranih po državnem ključu. In prav to pestrost sodobnega pravoslavja smo predstavljali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog, dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve na kratko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Krščanstvo po tradiciji delimo na dve veliki veji – na zahodno in vzhodno. Toda s krovnim pojmom »vzhodno krščanstvo« navsezadnje označujemo precej raznorodne cerkve, med katerimi obstajajo občutne razlike. Sem namreč prištevamo vse tiste krščanske denominacije, ki so vzniknile in se dobršen del svoje zgodovine razvijale neodvisno od Rima, papeštva in latinskega katolicizma. Kar, drugače rečeno, Vzhodne Cerkve povezuje, je pogosto golo geografsko dejstvo, da so se pač razvijale na območjih vzhodno od Rima – v vzhodnem Sredozemlju, na primer, pa v vzhodni Evropi, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji ter v vzhodni podsaharski Afriki. A če pogledamo nekoliko podrobneje, lahko vidimo, da so po doktrinarni plati nekatere vzhodne cerkve pravzaprav veliko bližje, bolj sorodne zahodnemu krščanstvu kakor pa drugim vzhodnim denominacijam. Če namreč asirsko krščanstvo ne priznava že efeškega ekumenskega koncila iz leta 431, armenska, sirska in koptska cerkev pa zavračajo sklepe kalcedonskega koncila iz leta 451, so danes najštevilčnejše in najvplivnejše predstavnice vzhodnega krščanstva, pravoslavne cerkve, zagovornice doktrin, potrjenih na obeh omenjenih cerkvenih zborih. Natanko v tem smislu tudi ni razlik med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem. In vendar se že vse od leta 1054 in velikega razkola med rimskim in carigrajskim škofom osredotočamo predvsem na razlike med obema tradicijama, na razlike, zaradi katerih pravoslavje navsezadnje tudi prištevamo k vzhodnemu krščanstvu. No, ena bolj očitnih je vsekakor ta, da pravoslavje ni ne nadnacionalno ne centralizirano, da torej ne obstaja pravoslavni papež, ampak ga nadomešča več patriarhov (med njimi so posebej pomembni carigrajski, aleksandrijski, antiohijski, jeruzalemski, ruski, srbski, bolgarski, romunski in gruzijski), katerih avtoriteta v verskih in upravnih zadevah je bolj ali manj enakovredna. Posledično pa danes poznamo celo kopico pravoslavnih cerkva, organiziranih po državnem ključu. In prav to pestrost sodobnega pravoslavja smo predstavljali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog, dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve na kratko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Povod za razpravo, v kateri so sodelovali predstavniki manjšinskih časopisov iz Italije in Avstrije oziroma Koroške, je aktualni položaj koroških Novic in tržaškega Novega glasa. Oba časopisa izhajata v zelo težavnih finančnih razmerah in se spopadata s pomanjkanjem zaposlenih. Oba sta na robu preživetja. V oddaji smo govorili o nastanku in razvoju manjšinskih medijev, o njihovi pomembnosti (ali nepomembnosti) in seveda o možnostih dolgoročnega finančnega zagotovila. Zakaj prihaja do težav, kje so ovire za dolgoročno strategijo? Kako pomaga in koliko hoče in zmore pomagati Republika Slovenija? Kako pomembni sta manjšinska medijska oskrba in ponudba? Na ta in še druga vprašanja smo poskušali najti odgovore ali vsaj poskuse odgovorov. Oddajo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu.

Povod za razpravo, v kateri so sodelovali predstavniki manjšinskih časopisov iz Italije in Avstrije oziroma Koroške, je aktualni položaj koroških Novic in tržaškega Novega glasa. Oba časopisa izhajata v zelo težavnih finančnih razmerah in se spopadata s pomanjkanjem zaposlenih. Oba sta na robu preživetja. V oddaji smo govorili o nastanku in razvoju manjšinskih medijev, o njihovi pomembnosti (ali nepomembnosti) in seveda o možnostih dolgoročnega finančnega zagotovila. Zakaj prihaja do težav, kje so ovire za dolgoročno strategijo? Kako pomaga in koliko hoče in zmore pomagati Republika Slovenija? Kako pomembni sta manjšinska medijska oskrba in ponudba? Na ta in še druga vprašanja smo poskušali najti odgovore ali vsaj poskuse odgovorov. Oddajo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu.

16. julija 1054 je vodja papeške delegacije, kardinal Humbert, na oltar carigrajske Hagie Sophie položil bulo, s katero je rimski škof izobčil patriarha Konstantinopla. Štiri dni pozneje je patriarh izobčil papeške odposlance. Krščanstvo se je razklalo na dvoje, na vzhodno in zahodno Cerkev, in ta shizma ni bila presežena ali zaceljena vse do današnjih dni. Vse to je seveda slišati sila dramatično, toda to še zdaleč ni bil ne prvi – pa tudi ne zadnji – razkol v krščanski skupnosti. Že v začetku petega stoletja so se, na primer, osamosvojili kristjani v Perziji, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali rimskih cerkvenih avtoritet. Nekaj desetletij pozneje je sledil nov razdor – sklepe kalcedonskega ekumenskega koncila (451) so namreč zavrnili v Armeniji, Siriji in Egiptu ter v teološkem in organizacijskem smislu stopili na svojo lastno pot. Na Zahodu danes vse te krščanske skupnosti označujemo kot vzhodne Cerkve, kolikor njihova jedrna območja pač ležijo v vzhodni polovici nekdanjega rimskega cesarstva ali celo še dlje proti vzhodu, toda kolikor jih na ta način mečemo v isti koš s pravoslavci v Grčiji, Rusiji ali Srbiji, je ta oznaka precej ponesrečena. In če pomislimo, da so se stoletja pozneje nekatere izmed teh, zgodaj odcepljenih krščanskih skupnosti povezale z Rimom in papežu priznale primat, tedaj je jasno, da je zmeda popolna. Zato bomo v Glasovih svetov v dveh oddajah skušali pokazati, kaj se dejansko skriva za krovno oznako »vzhodno krščanstvo«. V prvi oddaji smo pod drobnogled vzeli vse tiste skupnosti, ki so krenile na samostojno pot, dolgo preden sta Rim in Konstantinopel prekinila stike. Govorili smo torej o tako imenovanih starovzhodnih Cerkvah. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

16. julija 1054 je vodja papeške delegacije, kardinal Humbert, na oltar carigrajske Hagie Sophie položil bulo, s katero je rimski škof izobčil patriarha Konstantinopla. Štiri dni pozneje je patriarh izobčil papeške odposlance. Krščanstvo se je razklalo na dvoje, na vzhodno in zahodno Cerkev, in ta shizma ni bila presežena ali zaceljena vse do današnjih dni. Vse to je seveda slišati sila dramatično, toda to še zdaleč ni bil ne prvi – pa tudi ne zadnji – razkol v krščanski skupnosti. Že v začetku petega stoletja so se, na primer, osamosvojili kristjani v Perziji, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali rimskih cerkvenih avtoritet. Nekaj desetletij pozneje je sledil nov razdor – sklepe kalcedonskega ekumenskega koncila (451) so namreč zavrnili v Armeniji, Siriji in Egiptu ter v teološkem in organizacijskem smislu stopili na svojo lastno pot. Na Zahodu danes vse te krščanske skupnosti označujemo kot vzhodne Cerkve, kolikor njihova jedrna območja pač ležijo v vzhodni polovici nekdanjega rimskega cesarstva ali celo še dlje proti vzhodu, toda kolikor jih na ta način mečemo v isti koš s pravoslavci v Grčiji, Rusiji ali Srbiji, je ta oznaka precej ponesrečena. In če pomislimo, da so se stoletja pozneje nekatere izmed teh, zgodaj odcepljenih krščanskih skupnosti povezale z Rimom in papežu priznale primat, tedaj je jasno, da je zmeda popolna. Zato bomo v Glasovih svetov v dveh oddajah skušali pokazati, kaj se dejansko skriva za krovno oznako »vzhodno krščanstvo«. V prvi oddaji smo pod drobnogled vzeli vse tiste skupnosti, ki so krenile na samostojno pot, dolgo preden sta Rim in Konstantinopel prekinila stike. Govorili smo torej o tako imenovanih starovzhodnih Cerkvah. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons

Pobarvanke so bile dolgo le del otroškega sveta, v zadnjem času pa po barvicah vse raje sežejo tudi odrasli. Škotska ilustratorka Johanna Basford je leta 2013 pri majhni britanski založbi izdala pobarvanko za odrasle z naslovom Skrivnostni vrt in z njo dosegla nesluten uspeh. Lani je bila med 20imi najbolj prodajanimi knjigami pri spletnem trgovskem gigantu Amazon na četrtem mestu, na isti lestvici pa so bile sicer še štiri sorodne. »Če ste pomislili, da pri pobarvankah za odrasle barvamo kake žgečkljive podobe, ste se zmotili,« pravi Rok Gregorin iz založbe Mladinska knjiga, pri kateri so izdali že kar nekaj naslovov, pod katerimi se skriva širok spekter najrazličnejših črno-belih živalskih in rastlinskih motivov ter denimo vzorci mandal, ki kar čakajo na to, da zaživijo v izbranih barvah. Pobarvankam za odrasle in razlogom za njihovo priljubljenost in prodajni uspeh se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje Glasovi svetov, v katero je Barbara Belehar Drnovšek povabila analitika za področje založništva v Mladinski knjigi Roka Gregorina, akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič in likovno terapevtko Ireno Valdes. Foto: Judith/Flickr

Pobarvanke so bile dolgo le del otroškega sveta, v zadnjem času pa po barvicah vse raje sežejo tudi odrasli. Škotska ilustratorka Johanna Basford je leta 2013 pri majhni britanski založbi izdala pobarvanko za odrasle z naslovom Skrivnostni vrt in z njo dosegla nesluten uspeh. Lani je bila med 20imi najbolj prodajanimi knjigami pri spletnem trgovskem gigantu Amazon na četrtem mestu, na isti lestvici pa so bile sicer še štiri sorodne. »Če ste pomislili, da pri pobarvankah za odrasle barvamo kake žgečkljive podobe, ste se zmotili,« pravi Rok Gregorin iz založbe Mladinska knjiga, pri kateri so izdali že kar nekaj naslovov, pod katerimi se skriva širok spekter najrazličnejših črno-belih živalskih in rastlinskih motivov ter denimo vzorci mandal, ki kar čakajo na to, da zaživijo v izbranih barvah. Pobarvankam za odrasle in razlogom za njihovo priljubljenost in prodajni uspeh se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje Glasovi svetov, v katero je Barbara Belehar Drnovšek povabila analitika za področje založništva v Mladinski knjigi Roka Gregorina, akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič in likovno terapevtko Ireno Valdes. Foto: Judith/Flickr

Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo. Sodobna ženska ima danes namreč izbiro, saj odloča o tem, kdaj bo mati in koliko otrok bo imela. Če ji je bil še pred stoletjem vstop v javno sfero praktično onemogočen, je pozneje lahko izbirala, ali bo hodila v službo ali bo ostala doma kot mati in gospodinja. Po mnenju strokovnjakov pa danes že težko ostane doma, saj redko katera družina še lahko živi le z eno plačo. Zato so izzivi sodobnega materinstva usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, pa tudi samouresničevanje. Medijske reprezentacije sodobno mati postavljajo tudi v vlogo ženske, ki si vzame čas zase. Kakšni so pritiski na ženske o tem, kako naj vstopajo in živijo vlogo matere, kako na materinstvo vplivajo spremenjene razmere na trgu dela, kako navodila zdravstvenih strokovnjakov o skrbi za telo v času pred, med in po nosečnosti... Ali je torej sodobnim ženskam lažje ali težje vstopati v materinsko vlogo, kot njihovim mamam, babicam, katere so ključne razlike in kako podreti mite o materinstvu? Gostje: dr. Vesna Leskošek, dr. Zalka Drglin, Janja Božič Marolt in Tijana Zinajić. foto: Emily/flickr

Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo. Sodobna ženska ima danes namreč izbiro, saj odloča o tem, kdaj bo mati in koliko otrok bo imela. Če ji je bil še pred stoletjem vstop v javno sfero praktično onemogočen, je pozneje lahko izbirala, ali bo hodila v službo ali bo ostala doma kot mati in gospodinja. Po mnenju strokovnjakov pa danes že težko ostane doma, saj redko katera družina še lahko živi le z eno plačo. Zato so izzivi sodobnega materinstva usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, pa tudi samouresničevanje. Medijske reprezentacije sodobno mati postavljajo tudi v vlogo ženske, ki si vzame čas zase. Kakšni so pritiski na ženske o tem, kako naj vstopajo in živijo vlogo matere, kako na materinstvo vplivajo spremenjene razmere na trgu dela, kako navodila zdravstvenih strokovnjakov o skrbi za telo v času pred, med in po nosečnosti... Ali je torej sodobnim ženskam lažje ali težje vstopati v materinsko vlogo, kot njihovim mamam, babicam, katere so ključne razlike in kako podreti mite o materinstvu? Gostje: dr. Vesna Leskošek, dr. Zalka Drglin, Janja Božič Marolt in Tijana Zinajić. foto: Emily/flickr

Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia

Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia

Med begunci in migranti, ki so namenjeni v Evropo, je tudi veliko otrok. Na poti so izpostavljeni nepredvidljivim dogodkom in težkim razmeram, ki jih doživljajo drugače kot odrasli. V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, bomo pogledali v zgodovino migracij in begunstva slovenskih otrok. Vir fotografije Slovenski etnografski muzej

Med begunci in migranti, ki so namenjeni v Evropo, je tudi veliko otrok. Na poti so izpostavljeni nepredvidljivim dogodkom in težkim razmeram, ki jih doživljajo drugače kot odrasli. V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, bomo pogledali v zgodovino migracij in begunstva slovenskih otrok. Vir fotografije Slovenski etnografski muzej

Štirje doktorji znanosti, štirje strokovnjaki: Tanja Čufer, Irena Oblak, Peter Černelč in Srdjan Novaković. Govorili bodo o pomembnem napredku pri zdravljenju rakavih obolenj s sodobnimi biološkimi zdravili in novimi postopki. Z imunoterapijo in tarčnimi zdravili vedno bolj uspešno obvladujemo pljučni rak; z natančnim obsevanjem smo kos tumorskemu tkivu in metastazam v glavi; akutno limfoblastno levkemijo bomo v prihodnje zdravili z obetavno novo terapijo; imunski sistem bolnikov pa bomo oborožili s tumorskimi cepivi. Štiri vzpodbudne zgodbe, ki jih bomo pred letošnjim tednom boja proti raku predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Ed Uthman / Flickr, cc Na fotografiji je obarvan ploščatocelični rak pljuč.