Nedeljski izlet

Drobec Trsta in delček Dunaja se skriva za kamnitim zidom na robu Sežane. Tržačan, Giovanni Scaramanga je sredi 19. stoletja zgradil vilo Mirasasso in ob njej uredil park v slogu tedanjih italijanskih meščanskih vrtov. Kot lastnik ladjevja ter velik ljubitelj botanike je prinašal drevesa in rastline iz različnih koncev sveta. Mnoge med njimi se bohotijo še danes. Med cedrami, velecvetno magnolijo, cipresami in mnogimi tropskimi rastlinami smo preživeli poletni dan.

Eni imajo doma psa, drugi mačko, so pa tudi taki, ki imajo pajke, kače in škorpijone. Med temi sta Aleš Mlinar in Sašo Čotar. Aleš je bolj za kače, Sašo pa je začel s škorpijoni, potem si je kupil nekaj ptičjih pajkov in nenadoma je imel doma zbirko enih in drugih, njegov hobi pa je postal profesionalno delo. Trenutno zbirka šteje 150 živali, ima 70 vrst ptičjih pajkov in 15 škorpijonov in nekaj si jih lahko do 3. septembra, preden se razstava preseli v Narodni muzej v Bolzano, ogledate v palači Trevisini v Piranu

V Delavskem domu Trbovlje so odprli 4. DRITL, virtualni muzej rudarstva.

Visoko nad Idrijco in Kanomljico, skoraj na tisoč metrih nadmorske višine, se razprostira mehko valovita planota in sredi nje naselje Idrijske Krnice. Tam ohranjajo vrednote kmečkega dela, živo vaško skupnost, medsosesko pomoč ter skupno organiziranje kulturnih in družabnih dogodkov. Po prvi svetovni vojni so si številni Krníčani služili kruh z oglarjenjem, danes pa uspevajo s sirarstvom in zeliščarstvom.

Na Nedeljski izlet smo se odpravili prek meje v sosednjo Italijo, a v nič manj domače kraje. Iz Nabrežine smo se prek kraškega roba po Ribiški poti spustili do morja. Koliko stopnic šteje, kdo jo je in jo še uporablja ter kje vse lahko najdete nabrežinski kamen? Preverite tudi kratko video reportažo: http://val202.rtvslo.si/2017/07/nedeljski-izlet-87/

Območje Šmarjete je verjetno najbolj znano po termalnem izviru Šmarješke Toplice, ki se ga nekateri še spomnijo kot leseni bazenček, v katerem so se kopali kot otroci. Te dni se je tam vredno sprehoditi po botanični potki do jezera s toplim izvirom sredi zdraviliškega parka, ki je posebno zaradi rožnatih cvetov indijskega lotosa, ki sicer na prostem pri nas zime ne preživi. No, malo naprej od Šmarjete pa smo našli precej manj znan izvir Klevevška Toplica s celoletno temperaturo nad 20. stopinj Cezija. Gremo torej v kraj, ki je dobil ime po Klevevških gospodih in raj, kjer potok Radulja ustvarja umirjeno sotesko.

Napovedan je že drugi vročinski val letos, zato je Nedeljski izlet tokrat preventivne narave. Bili smo na hladnem, dobesedno v Zaporih na Dobu. Iz dveh glavnih smeri pridete tja - prek Mokronoga ali Trebnjega. Ampak z navigacijo v avtu utegnete imeti težave: Dob ni kraj ( čeprav so tam na hladnem tudi zaradi kraje ), Dob je zgolj ledinsko ime, zapori sodijo pod občino Šentrupert, skrili pa so se v Slovenski vasi, saj jih s ceste ne boste opazili… Slovenska vas 14 je naslov, kamor je šel samo za vas sedet Damjan Zorc. 

Med briškimi griči, ki jim zahodni sosedje pravijo Collio, pomlad za cel mesec prehiteva vzhodnejše predele Slovenije. Češnje so že v polnem razcvetu, obleka ima v toplih popoldnevih le še kulturno vlogo, kri pa zahrepeni po ljubezni tako v mladih kot malo manj mladih žilah. Za pomoč slednjim smo poskusili eliksir mladosti, ki prečisti in ojekleni – Bosco Plessiva oz. gozd v Plešivem po domače rečejo izviru.

Med briškimi griči, ki jim zahodni sosedje pravijo Collio, pomlad za cel mesec prehiteva vzhodnejše predele Slovenije. Češnje so že v polnem razcvetu, obleka ima v toplih popoldnevih le še kulturno vlogo, kri pa zahrepeni po ljubezni tako v mladih kot malo manj mladih žilah. Za pomoč slednjim smo poskusili eliksir mladosti, ki prečisti in ojekleni – Bosco Plessiva oz. gozd v Plešivem po domače rečejo izviru.

Ob Gregorjevem se predvsem na Gorenjskem in še to le v krajih z bogato obrtno tradicijo, odvija nenavadne običaj. “Met luči v vodo” nekoč mogočen simbol pregnane zime in z njo teme, je že skoraj stoletje, oziroma vse od prihoda elektrike, priljubljena otroška zabava. Otroci v potoke mečejo ali “gregorčke” ponekod pa “barčice”, ki jih umetelno izdelajo sami, ali ob pomoči staršev. Običaj se je v skoraj povsem izvorni obliki ohranil v Kamni Gorici.

Ob Gregorjevem se predvsem na Gorenjskem in še to le v krajih z bogato obrtno tradicijo, odvija nenavadne običaj. “Met luči v vodo” nekoč mogočen simbol pregnane zime in z njo teme, je že skoraj stoletje, oziroma vse od prihoda elektrike, priljubljena otroška zabava. Otroci v potoke mečejo ali “gregorčke” ponekod pa “barčice”, ki jih umetelno izdelajo sami, ali ob pomoči staršev. Običaj se je v skoraj povsem izvorni obliki ohranil v Kamni Gorici.

Z ilustrativnim primerom Arheološkega parka v Simonovem zalivu snemamo masko s posebne veje takoimenovanega kulturnega turizma, obenem pa skušamo s pomočjo primorskih arheologov podaljšati turistično sezono na Obali. V Izoli se zaključuje projekt, ki je podprt tudi z dobrim milijonom evropskega denarja. Lahko si ga bomo ogledovali na suhem, kjer je poplavljeno pripadajoče pristanišče, saj se je gladina medtem dvignila za poldrugi meter.

Z ilustrativnim primerom Arheološkega parka v Simonovem zalivu snemamo masko s posebne veje takoimenovanega kulturnega turizma, obenem pa skušamo s pomočjo primorskih arheologov podaljšati turistično sezono na Obali. V Izoli se zaključuje projekt, ki je podprt tudi z dobrim milijonom evropskega denarja. Lahko si ga bomo ogledovali na suhem, kjer je poplavljeno pripadajoče pristanišče, saj se je gladina medtem dvignila za poldrugi meter.

Lep kot vrtnica, le brez vonja. Čeprav je čisto navadna cikorija, je nekaj posebnega. Sredi zime smo se odpravili do mesta vrtnic, a nismo iskali teh, ampak radič. Goriški radič, goriško vrtnico ali še najbolj korektno sukenski regut – najboljši in najlepši raste le v tleh okoli Solkana. Pridelovalci polnokrvnega radiča mu, v primerjavi z drugimi vrtninami, namenjajo pozornost čez vse leto. V Solkanu še vedno sami vzgajajo seme in v selekcijo najlepših radičev vložijo vse svoje znanje in ljubezen. Gojijo dve sorti: največ je rdečega, sorte rosa, ki prehaja od živo rdeče do rožnate barve, precej manj pa kanarina rumenih odtenkov. Ob Soči radič ni le vrtnina, ampak je predvsem umetnina. V iskanju ne samo najlepšega, ampak tudi najbolj okusnega radiča se nam lahko pridružite v Nedeljskem izletu.

Lep kot vrtnica, le brez vonja. Čeprav je čisto navadna cikorija, je nekaj posebnega. Sredi zime smo se odpravili do mesta vrtnic, a nismo iskali teh, ampak radič. Goriški radič, goriško vrtnico ali še najbolj korektno sukenski regut – najboljši in najlepši raste le v tleh okoli Solkana. Pridelovalci polnokrvnega radiča mu, v primerjavi z drugimi vrtninami, namenjajo pozornost čez vse leto. V Solkanu še vedno sami vzgajajo seme in v selekcijo najlepših radičev vložijo vse svoje znanje in ljubezen. Gojijo dve sorti: največ je rdečega, sorte rosa, ki prehaja od živo rdeče do rožnate barve, precej manj pa kanarina rumenih odtenkov. Ob Soči radič ni le vrtnina, ampak je predvsem umetnina. V iskanju ne samo najlepšega, ampak tudi najbolj okusnega radiča se nam lahko pridružite v Nedeljskem izletu.