Nedeljski izlet

Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija. Vnuk zadnjega grofa Lanthierija namreč ni imel nobene želje po še eni strehi. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija.

Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140. Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori. V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140. Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori. V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas.

Zimska sezona se začenja brez večjih vidnih novosti na večini smučišč, ponekod so sicer poskrbeli za nadgradnjo sistemov zasneževanja, kupili nove teptalce in poskrbeli, da bo smuka prijetnejša. Le redka pa so smučišča, kjer vozovnic niso podražili. Na pragu zimske sezone se vsi večji smučarski centri lahko pohvalijo tudi z izjemno letošnjo poletno sezono – ponekod je poletni obisk presegel zimskega.

Pred 4 tedni so v dolini Rezije po 22 letih prizadevanj odprli etnografski Muzej Rezijanov. V strogem središču najbolj starosvetne vasi Solbica, tik za cerkvijo ga najdemo, v nekdanji Plocovi hiši.

Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo. Če pa se boste odpravili v Gradec, jih je tam dovolj za vse.

Kaj nas, Evropejce, deli in kaj združuje in kako je nakup majice za pet evrov povezan z našim pogledom na zgodovinske dogodke?

Layerjeva hiša v starem mestnem jedru Kranja je stičišče kulturnega in družabnega dogajanja. V obnovljeni stavbi kulturne dediščine, poleg katere stoji tudi Stolp Škrlovec, se poleg ateljeja za delo mladih umetnikov, razstavnega prostora, glasbenega odra v staro-meščanski izbi na prostem, nahaja tudi kavarna z najlepšim razgledom v mestu. Poleg muzike in zgodovinskega prereza ponuja Layerjeva hiša predvsem s preteklostjo prepletene sodobne prijeme v ustvarjalnosti in umetnosti. Od ulice do sulice, ki zadene v srce prav vsakega mimoidočega, ki odpre vrata v širno kulturno gnezdo staromestnega dvorišča gorenjske Layerce.

Morda se je ob "kašastih" zagatah kaj podobnega spraševal že Prešeren, čeprav je svojčas sovražil ta del Tivolija. Maja letos prenovljena stavba je obdržala švicarsko alpski pridih, z novimi umetniškimi vsebinami in gostinsko ponudbo pa zdaj koketno mežika, da bi jo vzljubili tako meščani kot obiskovalci prestolnice. Včasih za dobro počutje in zanimivo nedeljo pač ni treba proč v naravo, čim dlje od mestnih središč.

V parku Forma viva na polotoku Seča pri Portorožu so na ogled kamnite skulpture, nastale na mednarodnih kiparskih simpozijih Forma viva, ki v tem prostoru bienalno potekajo od leta 1961. Bogato zbirko umetnin, ki je nastala v tem obdobju, sestavlja več kot 150 del, večina, več kot 100, jih je v parku Forma Viva v Seči pri Portorožu. Prav tam že od 13. septembra svoja nova dela z belim istrskim kamnom ustvarjajo trije umetniki letošnjega simpozija Forma viva Portorož 2017, ki jih je na razpisu izbrala žirija v Kostanjevici in Portorožu. Ti trije umetniki so: Slovenec Boštjan Kavčič iz Slovenije, Turek Çagdaş Sari in Makedonec Sašo Sazdovski. Predstavitev novih del bo 13. oktobra na slavnostnem koncu simpozija letošnjega mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva Portorož v parku Forma Viva na Seči pri Portorožu. Nato bodo skulpture postavili v urbani prostor v Portorožu in Luciji: na krožišči in na novo urejeno zelenico ob kanalu Fazan.

Danijel Poslek priporoča obisk kina na Ptuju. Stavba v središču mesta praznuje že 120 let!

Tokrat smo se odpravili na eno izmed najbolj obiskanih kolesarskih poti v Sloveniji.

V Zgornjesavsko dolino, kjer od Jesenic do Rateč in naprej v Italijo teče kolesarska pot, ki ne brez razloga velja tudi za eno najlepših. Asfaltirana kolesarska pot poteka po naravnem okolju in je skoraj v celoti ločena od cestnega prometa, trasa je razgibana, ne pretežka, dobršen del je poteka po idiličnem okolju kjer je nekoč sopihala železnica. In če kdaj se je letos poleti, jasno pokazalo, kako Slovenija nujno potrebuje podobno kolesarsko infrastrukturo. Ni bilo namreč malo dni, ko je bila gneča na stezi že skoraj neobvladljiva.

Po enem letu in pol od uradnega odprtja smo preverili, kako je zaživela kolesarska pot med Solkanom in Plavami. Dobrih devet kilometrov bo povsem dovolj za začetnike in družine, tisti, ki imate za seboj dovolj prevoženih kilometrov in premaganih klancev, pa boste svoj izlet lahko podaljšali po Goriških Brdih in Kolovratu na eni strani spodnje doline Soče ter Banjški in Trnovski planoti na drugi. Prekolesarili smo samo eno od številnih možnih tras. Na pot se je podala iz Tolmina, lahko pa začnete tudi na Mostu na Soči, do koder se pripeljete z vlakom.