Summary: Sodobna popularna glasba je v slovenski sociološki vedi razmeroma redek objekt znanstvenega preučevanja. To seveda ne pomeni, da nam glasbeni kritiki in muzikologi ne znajo razčleniti in opisati glasbene govorice, ki jo razvija ta ali oni izvajalec. To prav tako ne pomeni, da ne znajo v besede prevesti umetniškega sporočila, sonično vpisanega v to ali ono skladbo, ali da ne znajo razgrniti genealoške mreže navdihov in vplivov, ki botrujejo vzbrstitvi kakega novega glasbenega žanra iz že obstoječih zvrsti. Toda ob vsem tem nekatera druga tehtna vprašanja slej ko prej ostajajo ob strani – vprašanja, ki, na primer, zadevajo družbene, politične in ekonomske pogoje, v katerih glasba nastaja. No, potem pa sta tu vsaj še tile vprašanji: po kakšnih kanalih se ta godba širi med občinstvo in kako posameznice in posameznike navsezadnje povezuje v specifične subkulturne formacije? V kontekstu doslej, kakor rečeno, ne dovolj daljnosežnih slovenskih spraševanj o tem, kako glasba pravzaprav živi med ljudmi in ta življenja tudi spreminja, je zato zelo dobrodošla še sveža knjiga Nova muzika v New Yorku : neodvisni glasbeniki in pravica do mesta, ki jo je pri založbi Studia humanitatis izdal sociolog glasbe, dr. Ičo Vidmar. Do kakšnih ugotovitev je Vidmarja pripeljalo njegovo raziskovanje, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek s koncerta v Brooklynu; Chris Goldberg (Flickr)
