Glasovi svetov

Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja.

Že vso letošnjo jesen spremljamo novice o zaostrenih razmerah med Srbijo in Kosovom. Nazadnje, na primer, smo slišali o odločitvi uradne Prištine, da uvozne carinske dajatve na izdelke iz Srbije poveča za desetkrat. In če k temu prištejemo še raznovrstna poročila o policijskih racijah, političnih umorih in načrtih za vzpostavitev kosovske vojske, o čemer vse smo lahko brali samo v zadnjih nekaj mesecih, tedaj je jasno, da na Balkanu še vedno tli, da je stari srbsko-albanski spor še kako pri močeh, njegove razrešitve pa ni, kot se zdi, nikjer na obzorju. In vendar ne smemo misliti, da so napetosti v trikotniku med Beogradom, Prištino in Tirano edino naravno ali docela neizbežno stanje stvari. V tem smislu velja opozoriti, kakor v svoji monografiji Boj za Albanijo to stori tudi zgodovinar dr. Jurij Hadalin, raziskovalec na ljubljanskem Inštitutu za novejšo zgodovino in predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije, da so bili v zadnjem stoletju srbsko-albanski odnosi, odnosi med belim in črnim orlom torej, večino časa sicer res ledeni – a še zdaleč ne vselej tako. Med drugo svetovno vojno in v letih nemudoma po njej, denimo, so bili malodane prisrčni. Kakšna je torej kompleksna zgodovina, iz katere brsti grdi cvet današnjih napetosti med obema narodoma? – To vprašanje nas je zaposlovalo tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jurija Hadalina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: etnični zemljevid Balkana okoli 1880 (Wikipedia)

»Pri Plečniku se sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, na njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega," je o Plečnikovem pojmovanju svetega zapisal avtor razstave dr. Tomaž Jurca, ki bo s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok, tokratni gost oddaje Glasovi svetov. Avtorica oddaje je Liana Buršič

Če so pesniki in pisatelji pred stoletji pisali z gosjim peresom pa nato z nalivnikom in, še pozneje, s pisalnim strojem, danes slej ko prej pišejo na računalnik. Seveda teh sprememb ne gre razumeti zgolj kot razvoj pisalnih pripomočkov, ampak raje v smislu tehnološke revolucije, ki v jedru spreminja načine pisanja, širjenja, branja in ne nazadnje razumevanja literature same. Email, blog in tvit odpirajo nove možnosti, kako se izraziti, kako oblikovati besedilo in kako poiskati bralsko občinstvo. In kolikor izkušnja vsakodnevnega življenja z novimi spletnimi tehnologijami spreminja samo strukturo našega občutenja sveta in dojemanja našega mesta v njem, toliko internet današnjim avtoricam in avtorjem ponuja tudi čisto novo snov, nove motive, nove teme, nove sporočilne poudarke. Kako se torej pod vplivom spletne revolucije spreminjajo tisočletne literarne prakse? - To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ki so potekali v neposrednem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma v ljubljanskem cankarjevem domu. Gostje oddaje so bili: kritik in urednik Aljoša Harlamov, pisatelj in urednik Robert Titan Felix in dramaturginja in spletna publicistka Eva Mahkovic. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)

V Glasovih svetov smo se podali po sledeh najdbe, ki kaže, da se je nemara naša ljubezen do kruha, ene v svetu najbolj razširjenih in priljubljenih jedi, rodila še mnogo prej, preden smo žitarice začeli tudi sami gojiti. Poleti so namreč znanstveniki sporočili, da so v jordanski puščavi odkrili ostanke najstarejšega znanega kruha, starega več kot 14 000 let. Pogovarjali smo se z arheologinjo dr. Amaio Arranz Otaegui s Kobenhavenske univerze, ki je ta kruh odkrila; pri biologu prof. dr. Nejcu Joganu z Biotehniške univerze smo se pozanimali, kaj so najverjetneje bili skrivnostni gomolji, ki so jih poleg žitaric zamesili v ta starodavni kruh; širše pa nam je področje arheobotanike in stanje raziskav pri nas predstavila naša edina arheobotaničarka dr. Tjaša Tolar z Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Foto: Sheila Brown, PublicDomainPictures

Utopijo, deželo, ki je ni, si je Thomas More zamislil leta 1515 in ideje, ki jih je umestil v svojo izmišljeno deželo, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. Tako v Utopiji denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu je njegova utopična vizija močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. A po drugi strani se zdi, da današnji čas bolj kot utopije nagovarjajo distopije, vizije možnih mračnih družbenih alternativ. Toda kljub temu, ali nemara prav zaradi tega je Morova Utopija še kako vredna pozornosti tudi v današnjem trenutku. O tem, kako s kombinacijo fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju, smo ob 500-letnici nastanka Utopije spregovorili s filozofinjo prof. dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Pri Založbi FDV je izšla knjiga Mirjane Ule, Tanje Kamin in Alenke Švab z naslovom Zasebno je politično - kritične teorije vsakdanjega življenja. Knjiga prikazuje, kako so sociologija, pa tudi druge družbene vede, pripoznale raziskovanje vsakdanjega življenja kot pomembno in pomenljivo raziskovalno dejavnost. Odpira in predstavi teme ter probleme, ki so bili v družboslovju dolgo časa teoretsko in družbeno politično marginalizirani, saj gre za študije družine, spolov, mladine, zdravja, hrane, spolnih orientacij. Avtorice pokažejo, kako se s pomočjo tematizacij teh odrinjenih in na videz trivialnih tem odpirajo temeljna družbena vprašanja. O angažiranem sociološkem raziskovanju vsakdanjega življenja v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorice je v studio povabila Urška Henigman. foto: igorovsyannykov/pixabay

Čeprav živimo v kompleksnem, notranje protislovnem, heterogenem svetu, se večina medijev pretvarja, da svojim odjemalcem lahko ponudi popreproščene podobe sodobnosti skupaj z enostavnimi življenjskimi recepti, plitkimi odgovori in vrednostnimi sodbami, izrečenimi z neznosno lahkostjo. Posledično se je javni prostor za znanost, filozofijo in umetnost precej skrčil. Ni pa, kakor bi hoteli položaj predstaviti najhujši alarmantisti, kar preprosto izginil. Predvsem radio – od ameriškega NPR-ja in četrtega radijskega programa BBC do Radio France Culture in, predvsem po zaslugi programa Ars, tudi našega radia, ki prav te dni obeležuje 90. obletnico oddajanja – se zdi, da še vedno potrpežljivo razpira javni prostor in skrbi, da je kulturno-umetniška zakladnica človeške civilizacije še naprej odprta za vse in vsakogar. Pa bo radio zmogel v tem naporu vztrajati tudi v naslednjih letih in desetletjih? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj smo iskali s pomočjo naših gostov v studiu; to so bili dr. Igor Vobič, predavatelj na katedri za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter trije soustvarjalci našega programa Ars – njegov odgovorni urednik, mag. Matej Venier, potem Ingrid Kovač Brus, urednica Uredništva za kulturo, ter Gregor Pirš, urednik Uredništva za resno glasbo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: tianya1223; Pixabay

Ob premieri mladinskega filma Gajin svet je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost s partnerji in ambasadorji zagnalo ozaveščevalno kampanjo Odklikni proti spletnemu nasilju nad ženskami in dekleti. V okviru projekta Odklikni, ki ga financira Evropska unija, so opravili raziskavo med mladimi, ki je pokazala, da je pri nas vsaj eno obliko spletnega nadlegovanja že doživelo 56 odstotkov učenk od 7-ega do 9-ega razreda in kar 65 odstotkov dijakinj. Šokantna statistika, v tokratni oddaji Glasovi svetov o tem, kaj vse je spletno nasilje, kaj so vzroki zanj, zakaj so žrtve v večini dekleta in seveda, kako ga preprečiti - kakšne so strategije in cilji kampanje Odklikni. Sogovorniki: Maruša Gortnar, vodja sektorja za enake možnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, raziskovalka dr. Barbara Brečko s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Katja Koren Ošljak, ambasadorka tedna programiranja Codeweek in Vinko Stojnšek, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Generalni policijski upravi.

Pred dnevi se je od nas poslovil dr. Zmago Šmitek, eden najpomembnejših slovenskih raziskovalcev s področja primerjalne religiologije in antropologije. V čast njegovemu spominu bomo ponovili oddajo Glasovi svetov – Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja. S profesorjem Šmitkom se je o njegovi istoimenski knjigi, ki velja za njegovo življenjsko delo (posvetil ji je kar 40 let svojega življenja), pogovarjala Liana Buršič.

Skandinavske države v svetu veljajo za obljubljeno deželo, kjer se cedita med in mleko, kjer vsakega čaka služba, stanovanje, mitična privlačnost vikinških sag, dih jemajoča pokrajina. Veljajo za simbol egalitarne družbe brez nepremostljivih premoženjskih razlik, s številnimi referencami o najbolj učinkovitem in ljudem prijaznem izobraževalnem in vzgojnem sistemu in navsezadnje, dežele, kjer živijo kralji in kraljice pa tudi eni najsrečnejših ljudi na svetu, ki znajo negovati občutek pripadnosti in topline, trenutke udobja in zadovoljstva. Danes so skandinavske države najrazvitejša gospodarstva na svetu z najvišjimi zneski kosmatega družbenega proizvoda na prebivalca. Čeprav se po razvitosti še vedno kosajo z ZDA, je njihov ugled neprimerno večji. Tudi zato, ker jim je že dolgo jasno, da so socialne in ekonomske politike, še posebej njeni rezultati, tesno povezani. Oblikovanje države blaginje je v Skandinaviji glavna politična tema že vsaj 100 let. O Danski, Švedski, Finski, Islandiji in pa Norveški, najbogatejši državi Evrope in sveta, se bomo pogovarjali s profesorjem doktorjem Bogomilom Ferfilo, strokovnjakom za ameriške in svetovne študije s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Gostila ga bo avtorica oddaje Liana Buršič.

V zavesti splošne javnosti je spomin na vodilnega nemškega naravoslovca 19. stoletja, geologa, botanika, geografa in raziskovalca Alexandra von Humboldta, precej obledel. Po njem se sicer imenuje lepo število živalskih in rastlinskih vrst, več južnoameriških rek, gora in naravnih parkov, tudi nekaj mineralov, a njegova slava se danes bržčas ne more meriti z Darwinovo, Pasteurjevo ali Voltovo, čeprav je bil njegov lasten čas trdno prepričan, da je prav Humboldt genij par excellence. Po splošni sodbi je pač veljal za drugega najbolj znamenitega moža svoje dobe, takoj za Napoleonom. In septembra leta 1869 so stoletnico njegovega rojstva množično obeleževali po vsem svetu, od San Francisca in Berlina do Moskve in Aleksandrije v Egiptu. S čim je torej navdušil svojo dobo in zakaj bi bilo prav, da spomin nanj ponovno oživi naša? – Andrea Wulf, britanska zgodovinarka in pisateljica, ki je pred tremi leti objavila obsežno in večkrat nagrajeno Humboldtovo biografijo, pravi, da preprosto zato, ker je ta mož iznašel naravo. Ker je, drugače rečeno, njegov način gledanja na naravo v toku desetletij postal način, kako vsi gledamo na naravo. Toda – kaj to pravzaprav pomeni? Kako so gledali na naravo pred Humboldtom in kako Humboldtova znanstvena misel še zdaj določa naš pogled nanjo? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj smo iskali v pogovoru z literarno in gledališko kritičarko, pisateljico ter aktivistko za pravice živali Anjo Radaljac, ki je za založbo UMco pred časom prevedla knjigo Andree Wulf Iznajdba narave : Pustolovščine Alexandra von Humboldta, izgubljenega junaka znanosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Friedrich Georg Weitsch – Alexander von Humboldt in Aimé Bonpland ob vznožju vulkana Chimborazo; 1810 (Wikipedia)

S koncem gospodarske krize in z večanjem gospodarske rasti, narašča tudi smetenje. Vzroki so v hitrem načinu življenja, porastu količine embalaže in izdelkov za enkratno uporabo in nebrzdanem potrošništvu, katerega slogan bi lahko strnili v besede: kupi poceni, po uporabi zavrzi, kupi novo. V tokratni oddaji Glasovi svetov smo se pogovarjali s Katjo Sreš in Jakom Kranjcem iz društva Ekologi brez meja.

Prva svetovna vojna je krepko spremenila evropski in tudi svetovni zemljevid, propadli so nekateri veliki imperiji in nastale so nove nacionalne države. To pa ni pomenilo, da so s tem odpravili vse napetosti, probleme in nasprotja. Nasprotno, v komaj dvajsetletnem obdobju miru je nekatere evropske narode zajela prava vročica, ki se je kazala v nenehnem stopnjevanju oboroževanja in v krepitvi industrije, ki je to oboroževanje podpirala. Bolj kot kdaj koli prej je bilo očitno, da se narodi iz nesmiselnega vojnega klanja niso ničesar naučili. V ta okvir sodi tudi graditev utrdbenih linij, ki so dobesedno požirale denar in dajale lažno iluzijo, da bo država varna pred napadalci iz sosednjih držav. Tak primer je tudi tako imenovane Rupnikova linija, ki jo je začela graditi Kraljevina SHS in nato Kraljevina Jugoslavija, in Alpski zid, ki ga je proti prej omenjeni sosedi začela graditi Kraljevina Italija. Kaj vse je o Alpskem zidu odkril zgodovinar dr. Matjaž Bizjak, bomo predstavili v oddaji Glasovi svetov. Njen avtor je Milan Trobič. foto: Na utrdbah zahodne meje, 1941, avtor A.V. (zasebna zbirka)

Naši risi so v težavah. Njihovo število v naravi se že leta vztrajno zmanjšuje. Razlog za to se skriva v genetiki. Vsi risi, ki danes živijo pri nas, so potomci le šestih živali, ki so jih slovenski lovci leta 1973 pripeljali v Kočevski gozd. Pred tem je za dolgih sedem desetletij največja evropska mačka povsem izginila iz naših krajev. Brez posredovanja bi se to že v bližnji prihodnosti nedvomno zgodilo ponovno. Novo priložnost bo risom ponudilo 14 živali, ki jih bodo strokovnjaki v okviru projekta LIFE Lynx k nam preselili iz Slovaške in Romunije v prihodnjiih letih. O nenavadni zgodovini risa pri nas ter o današnjih prizadevanjih za njegovo ohranitev sta v oddaji Glasovi svetov spregovorila vodja Lovišča posebnega pomena Jelen-Snežnik Anton Marinčič in dr. Tomaž Skrbinšek iz Skupine za ekologijo živali ljubljanske Biotehniške fakultete.