Evropa osebno

Tom Kelly je torej vez med ameriško smučarsko reprezentanco in javnostjo. In to že več kot 30 let. V zimske športe se je zaljubil že zelo zgodaj in to po zaslugi televizije. Tom Kelly naj bi po letošnji smučarski sezoni odšel v pokoj in zapustil mesto podpredsednika ameriške smučarske zveze, zadolženega za odnose z javnostjo in množičnimi občili. V Soeldnu, kjer se je začela nova smučarska sezona, ga je v Evropo osebno povabil Aleš Smrekar.

Tokrat gostje Evrope, osebno! nismo iskali mi, ampak je na nek način ona našla nas. Helena Klersy je 15 letna nemška šolarka, ki je oktobra na Radiu Slovenija teden dni opravljala prakso. In s svojo prijetnostjo pustila vtis. Celo med montažo današnje oddaje je tonski mojster vzkliknil – aha, to je pa tista prijetna punca iz Nemčije.

Theo Karoumenos je prepotoval številna mesta in države, a se na koncu ustalil v Mariboru. Prepričale so ga številne kavarne in prečudovito Pohorje, pa tudi strpni prebivalci: “Nikoli me niso gledali postrani, češ, kdo si ali kaj hočeš.” Čeprav prihaja iz Francije, pravi, da ni Francoz. Ima tipično helensko ime, pa ni Grk.

Po zgodbi Krzystofa Charamse bo slej kot prej nekdo posnel film. Rodil se je v zelo verni poljski katoliški družini in si že od vedno želel postati duhovnik. Postal je ne samo to, ampak tudi predavatelj na dveh univerzah in celo del vatikanske kongregacije za doktrino vere, nekoč bolj znane kot inkvizicija. Pred dvema letoma je najprej povzročil vihar v Vatikanu, ko je zahteval, da ta podpre katalonsko samostojnost; takoj zatem pa še potres, ko je na novinarski konferenci povedal, da je gej. Ker homoseksualnost v cerkvi neuradno obstaja, so ga uradno izključili iz cerkve zaradi heteroseksualnih odnosov. Danes Charamsa predava po Evropi in razkriva hinavščino, predvsem pa obsoja homofobijo cerkve, katere del je bil tudi sam. Med drugim to dela s podatkom, da je približno polovica duhovnikov gejev. Odstotek naj bi bil vsaj tak tudi pri zadnjih dveh papežih.

Nedaleč od Krtine je vaška gostilna, kot jih je na stotine po slovenskem podeželju. Z eno veliko razliko - v njej strežejo izključno italijanske jedi in točijo samo italijanska vina. Z eno drobno izjemo, ki so jo 'izsilili' domačini. V kuhinji poveljuje 'capo cuoco' Roberto Monas, polnokrvni Italijan, ki prihaja iz Torina, kamor so se njegovi starši po drugi svetovni vojni preselili iz hrvaške Istre.

Niti predstavljati si ne moremo, skozi kaj vse mora Yara Bamieh, preden lahko odpotuje iz domače Palestine. Že dejstvo, da zato, ker se je rodila v Jeruzalemu, nima palestinske osebne izkaznice, in ker je Palestinka, rojena v Izraelu, ne more imeti izraelske osebne izkaznice, je dovolj bizarno. Še bolj bizarno pa je, da ima za potovanje v tujino jordanski potni list. Pravi, da se na vse te nedoumljivosti človek nekako navadi in mu sčasoma tudi stalen nadzor pride v navado, saj drugače ne bi imel nič od življenja. In Yara Bamieh želi od življenja čim več, je ilustratorka otroških knjig, ki si želi uspeti tudi na tujem. O tem, zakaj je študirala arhitekturo, a nikoli ni postala arhitektka, o nadzornih točkah in življenju pod budnim očesom Izraelcev ter o tem, zakaj misli, da lahko ilustracija pove več kot tisoč besed, v oddaji Evropa osebno.

Za Slovenijo je prvič slišala leta 1999, z njo pa jo je povezala nogometna tekme. Prav tista, za nas legendarna, zasnežena, v Kijevu, ki je Slovenijo popeljala na prvo evropsko prvenstvo. Takrat je spoznala Slovenca, zaradi katerega danes živi v Ljubljani. In – da, še vedno hodi na reprezentančne tekme, le da ji zdaj srce že bolj bije za drugo reprezentanco. Ukrajinska Rusinja iz Donbasa v Luganski regiji, Marija Sotnikova Štravs, je sicer prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino, piše pa tudi doktorat iz jezikovnih politik v slovanskih državah. Prav v preteklem tednu so v Ukrajini sprejeli nov zakon o jeziku v šolah, ki je že povzročil spore s praktično vsemi njihovimi sosedami. Skratka, ne samo izjemno zanimiva, temveč tudi aktualna sogovornica.

Služba ali ljubezen? Ena od dveh najpogostejših možnosti, da nekdo pristane v Sloveniji. Pri Petri je bila najprej ljubezen, potem je tukaj našla še službo, pri nas dela kot kadrovnica. Ko ne dela, s poljsko kolegico Aniko ustvarjata you tube filmčke, v katerih kot tujki opozarjata na slovenske posebnosti – od hrane, do jezika.

Belgijski pisatelj Stefan Hertmans o spominih na Neue Slowenische Kunst, kritičnem Odprtem pismu Evropi, poeziji in o tem, ali se pisatelj že rodiš ali to postaneš

Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk

Pri Adamu Harveyu lahko kupite neuporabne reči, kot je denimo termo-burka, ali pa žepni motilec mobilnih signalov. Lahko si privoščite tudi komplet lasulj in ličil, s katerimi se namažete do neprepoznavnosti. Seveda Adam s tem ne išče morebitnih tržnih niš in potencialnih prodajnih uspešnic, gre za njegove umetniške projekte, s katerimi opozarja na pomen naše zasebnosti. Za svoj največji dosežek sicer Adam šteje to, da gre njegovo delo zelo na živce Pentagonu in ameriški Centralni obveščevalni agenciji.

“Tam, kjer je srce, tam sem jaz,” je svoje nastope v Srbiji upravičevala Tereza Kesovija, čeprav je takoj po razpadu Jugoslavije zelo jasno dejala, da v Srbiji ne bo nikoli več nastopila. A kar je politika velikokrat ločila, je potem glasba združila. Tudi prebivalce nekdanjih jugoslovanskih držav. In jih združuje še danes, pravi srbska sociologinja Ana Petrov, ki raziskuje komercializacijo Jugoslavije skozi glasbo. Sprašuje se, kakšne občutke nam še danes vzbujajo nastopi jugoslovanskih zvezd, zakaj o Jugoslaviji prepevajo glasbeniki, ki z njo nimajo skoraj nikakršne povezave, razen tega, da so bili rojeni v njej, in kako jugonostalgija prinaša velike zaslužke.

Evropa, osebno gosti Angležinjo Nikki McNeill, predstavnico za stike med mediji in glasbeniki na kopici evropskih festivalov, med katerimi so tudi nekateri največji – Exit, Sziget, Eurosonic in drugi. Njeno podjetje je znano kot ena izmed vodilnih neodvisnih PR agencij, že več kot desetletje sodeluje tudi s posameznimi glasbeniki in DJ-i, pozorno spremlja tudi spremembe v glasbeni industriji in nove trende, ki jo preoblikujejo. Na festivalih vijuga med željami novinarjev in muhami ter zahtevami glasbenih zvezdnikov, večino festivalske sezone je na poti med evropskimi mesti, a koncert vidi le, če se uspe za nekaj minut izmuzniti obveznostim.

Vedno so bile potrebne revolucije, da si je posamezni del družbe izboril pravice, ki mu pripadajo. Delavski razred, temnopolti, istospolno usmerjeni … danes pa poseben boj za svoje pravice bojujejo starejši ljudje. In njihova glasnica je 65-letna pisateljica in aktivistka Ashton Applewhite, ki je v Sloveniji predstavila knjigo Lepota let: Manifest proti starizmu. In zakaj se po njeno vsi tako zelo bojimo staranja? Ashton Applewhite pravi, da je staranje strašljivo, ker pomislimo na propadanje duha in telesa, a če starejše ljudi vprašamo, ali bi bili spet mladi, ti ne odgovorijo pritrdilno. Kako torej rešiti to razcepljenost v sebi, se uspešno spopasti z obraznimi gubami in sivimi lasmi, je povedala v oddaji Evropa osebno.

Alan Smith se je v karieri popolnoma posvetil službi evropskega sodelovanja na področju izobraževanja. Po študiju v Veliki Britaniji in Nemčiji se je zaposlil v Evropskem inštitutu za izobraževanje in socialno politiko v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Bruselj. Kot pravi, da bi pomagal Evropski komisiji pri upravljanju sheme sodelovanja v visokem šolstvu. Je avtor mnogih publikacij o vprašanjih, povezanih z evropskim in mednarodnim sodelovanjem v izobraževanju, častni doktorat za prispevek na tem področju pa so mu podelili na Britanski univerzi in v Belgiji. Je nesporna avtoriteta na področju visokega šolstva in eden od začetnikov uspešnega evropskega programa Erasmus+.