Petkova centrifuga

Minuli teden so najbolj zaznamovale visoke temperature, prihajajoče volitve in stari znanec Trump.

V tokratno Petkovo centrifugo nas bo popeljal naš predsednik, ki se je v svojem prvomajskem nagovoru zavzel za še večjo fleksibilnost trga dela. Še posebej se je obrnil na “te naše bombončke” in “mlade državljančke”, ki so zavzeto snemali njegov govor. V pralni boben bomo dali tudi odpadke, ki plavajo po slovenskem morju. V času pohoda okoli Ljubljane, kjer je med drugo svetovno vojno stala žičnata ograja okupatorjev, bomo spomnili tudi na žrtve rezalne žice, ki danes stoji ob Kolpi.

Osrednji predstavnik politične sredine Miro Cerar se v slavnostnem nagovoru na proslavi ob dnevu boja proti okupatorju ni uklonil diktatu politične korektnosti in imperativu uravnoteženosti, z zagovarjanjem katerega si nekateri slovenski politiki prizadevajo redefinirati zgodovino; največkrat z vztrajanjem pri domnevno obveznih omembah povojnih pobojev ob vsaki omembi protifašističnega boja. Ugibamo lahko, da je s tem razočaral vsaj del svojih potencialnih volivcev.

Evropsko pravo šepa, mednarodno krevslja, zato si raje pomagajmo z višnjanskim pravom in s slavno kozlovsko sodbo. Tistega, ki poželjivo gleda čez plot in bi se domnevno rad mastil s tujim zeljem, bomo tepli po njegovi senci. Ne bodite zaskrbljeni, ne sedite na ušesih, glejte nas z zavezanimi očmi.

Medtem, ko si VELIKI grozijo in hvalijo, kdo ima v Sredozemlju in Siriji lepšo, hitrejšo in pametnejšo raketo, se ljudje z zdravim razumom sprašujejo, kam to vodi, ker vedo, da bodo na koncu prav oni plačali ceno igračkanja z orožjem. Tudi na domačih tleh se slovenski Donaldi in Vladimirji spuščajo v spopad, a na srečo je ta volilni. Njihovo orožje so slogani in programi strank. Mahajo vsak s svojimi ukrepi, s katerimi bodo Slovenijo spremenili v raj. A ljudje na te finte ne padajo več, saj so prav oni tisti, ki plačujejo ceno pohlepa politike, ki je v spregi z bankirji in gospodarstveniki pustošila po bogastvu naroda.

Po največjem krščanskem prazniku in najlepših željaš po zmagi svetlobe nad temo, se je svet hitro poglobil v dve novejši vojni: diplomatsko in trgovinsko. Skupno jima je le to, da utegneta obe imeti precej dolgoročnejše posledice od tistih, ki so si jih načrtovalci obetali od sprva.

Planica 2018 je letos postregla z izjemnimi poleti in izjemnim spodrsljajem. Človek, ki se je podpisal pod največje uspehe v slovenskem športu je od novinarjev izvedel, da ni več zaželen. A so zaplet diplomatsko rešili, kar pa ne moremo reči za novo mini hladno vojno med Rusijo in Zahodom, pri kateri se Slovenija zaenkrat drži bolj pri strani.

Leta 2010 je takrat 25 letni Mark Zuckerberg v San Franciscu razmišljal, da širitev družbenih omrežij pomeni, da so ljudje izgubili in spremenili svojo potrebo po zasebnosti. Zasebnost kot družbena norma je tako rekoč evolvirala in se razvila v nekaj drugega. Pred štirimi leti je Facebook sicer že nekoliko zaostril nastavitve zasebnosti, a duh je že ušel iz steklenice. Zadnja Facebook afera pa je le vrh ledene gore. Podatki so sodobna valuta in tudi orožje

Premier je odstopil. To morda ne bi bilo nič posebnega, če se seveda ne bi zgodilo v Sloveniji. Odstopil je namreč predsednik vlade, sicer ustavni pravnik, ki ga je povsem dotolkla odločitev vrhovnega sodišča, da otrok te vlade, zakon o famoznem razvpitem drugem železniškem tiru med Divačo in Koprom, na katerega je ta vlada stavila večino svojih konj, in ki so ga na referendumu potrdili tudi volilvci, ne velja. Torej: odstopil je pravnik, ki se mu je kot kost v grlu zataknilo pravo samo. To, pravo namreč, sicer ni vedno pravično, še manj logično, a sodba je sodba in tu se po navadi postavlja pika. Razen, če nisi ustavni pravnik. Petkov komentar je pripravil Miha Žorž.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Tema (z obema naglasoma) tokratne Centrifuge je tekma v pomembnosti. Kdo je bolj vpliven? Influenserke, ki s svojimi twitti sesuvajo podjetja, ali ficoti (po priimku slovaškega premiera), ki s svojim vladanjem iz naših držav delajo divji vzhod.

Potencialni sončni kralji, zglasite se v parlamentu, na vladi ali pa morda celo pri predsedniku Pahorju, on bi vas znal celo razumeti. Morda je predlog enega izmed poslancev, da Slovenija postavi kralja, celo konstruktiven. Predvolilno prerivanje starih vojakov in novih obrazov namreč dobiva nenavadna poglavja, škornji pa bodo poleg jezikov zagotovo še naprej eno izmed glavnih orožij. Tako kot priložnostno nudisti, imitatorji, zunanji ministri, kosmatinci in še kdo. Zadnji olimpijski teden se nam ni ravno posrečil, so pa zato naši pločniki in ceste občasno spet drsališča in smučišča. Po belem avtobahnu so v Slovenijo s 3D očali priplužili Kraftwerk, pionirji elektronske glasbe. Biti in miti včasih res delujejo kraljevsko …

Slovenija se je ta teden opotekala med pustnimi rajanji in množičnimi stavkami. Pust je minil, stavke, najprej policistov, potem opozorilna zdravstvenega osebja in v sredo še množični shod šolnikov, so minile. V postnem času pa spet poteka hvalevredna akcija “40 dni brez alkohola”, namenjena predvsem perečemu problemu opijanja mladostnikov. Kdo ve ali je bil pijan, vsekakor pa poln sovraštva, nekdanji dijak, ki je pobijal na svoji šoli na Floridi. Na olimpijskih igrah pa smo le, po povprečnih nastopih in razočaranjih, dočakali kolajno. Srebro si je pritekel in pristreljal Jakov Fak. Centrifugo vrti Tomaž Gerden.

Gospodarska lokomotiva pošilja javni sektor na shujševalno kuro, kulturni ustvarjalci dvigajo glas vpijočega v puščavi, ljudje, ki živijo ob meji, pa pravijo, da bi se dalo vse rešiti v dveh urah, če bi res hoteli in želeli.

Prvi mesec leta se je poslovil z modrokrvavo superluno, ki nam je v Sloveniji ni bilo dano videti niti po 152-ih letih. A vsi moramo živeti pod eno luno. Brezmejno zgubljeni so še tisti, ki se jim je dozdevalo, da poznajo pravila igre o mejnih sporih.